»Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.«
»Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.«
»S svojo pisavo je pretresla prevladujoči heteronormativni nazor v črnogorski literaturi, prežet z ruralnim simbolizmom in folklornimi miti, ter uveljavila novo pripovedno paradigmo s feminističnim pogledom in inovativno formo komunikacije literarnega teksta s kulturo, v kateri je nastal.«
